Kdaj ni potrebno plačati nadomestila za javno predvajanje posnetkov glasbe?

 V zadnjem letu je Okrožno sodišče Ljubljani v več primerih presodilo, da zavod IPF od organizatorjev koncertov ali drugih javnih prireditev ni upravičen terjati nadomestila za javno priobčitev vseh posnetkov glasbe, ampak le za tiste posnetke, ki so bili izdani za komercialne namene. V svojih odločitvah je sodišče pojasnilo, kaj so fonogrami izdani za komercialne namene in kdaj je za javno predvajanje takih fonogramov potrebno plačati nadomestilo. Zavod IPF  je organizacija, pristojna za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Fonogram (soundrecording) je posnetek zvokov neke izvedbe ali drugih zvokov, razen če gre za posnetek, ki je vključen v avdiovizualno delo. Proizvajalec fonogramov (record label) pa je tisti, ki poskrbi za prvi posnetek neke izvedbe ali drugih zvokov in ki mu zato pripadajo posebne, avtorskim pravicam sorodne pravice, tj. pravice proizvajalcev fonogramov (phonorecord copyright). Zakon o avtorski in sorodnih pravicah predpisuje, da morajo uporabniki, ki javno predvajajo komercialne fonograme, plačati enkratno primerno nadomestilo, ki se razdeli med proizvajalce teh fonogramov in izvajalce, ki so sodelovali pri njihovem nastanku. To nadomestilo v imenu proizvajalcev fonogramov in izvajalcev pobira zavod IPF, ki tudi nadzoruje uporabo fonogramov. Nadzor poteka tako, da terenski zastopniki IPF obiskujejo javne prireditve, kjer zabeležijo in posnamejo, kaj se na njih dogaja. Če opazijo, da se na neki prireditvi vrti glasba (npr. pred začetkom ali po koncu koncerta) in da v tem prostoru (npr. na odru) ni nikogar, ki bi izvajal glasbo v živo, ugotovijo, da se predvajajo fonogrami in IPF organizatorju prireditve izstavi račun, ki vključuje tudi stroške takega terenskega ogleda (npr. potne stroške, ceno vstopnice za prireditev in stroške obdelave podatkov).

Vendar zakon določa, da se nadomestilo za javno predvajanje fonogramov pobira le, ko se predvajajo fonogrami, ki so bili izdani za komercialne namene, kar pomeni le za tiste fonograme, ki so bili ponujeni javnosti ali dani v promet v zadostnem številu primerkov (izvodov). Če pa se predvaja fonograme, ki niso bili izdani za komercialne namene, obveznost plačila nadomestila ne nastane in zato IPF v takih primerih ni upravičen izstaviti računa.

Tako je Okrožno sodišče v Ljubljani v zadevi št. I P 2955/2014 pojasnilo, da posnetek glasbe, ki je obstajal samo v enem izvodu in ki se je samo enkrat predvajal in ni bil namenjen tržni eksploataciji, ne šteje za komercialni fonogram. Šlo je za primer, ko je glasbena skupina pred svojim koncertom predvajala posnetek glasbe, ki je bila naročena in ustvarjena posebej za ta namen in je bila posneta samo v enem primerku na USB ključku. Sodišče je pojasnilo, da je pojem komercialnega fonograma vezan na izdajo fonograma in ne na morebitni komercialni značaj prireditve, na kateri se je posnetek predvajal. To odločitev je kot pravilno potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani (s sodbo št. I Cp 3141/2015), ki je pojasnilo še, da izročitev enega samega primerka posnetka za premierno in enkratno predvajanje na javni prireditvi ne pomeni izdaje in da kolektivna organizacija (kot je zavod IPF) ob edini in prvi objavi neizdanega avtorskega dela v nobenem primeru ne more terjati nadomestila, saj je kolektivno uveljavljanje pravic dopustno le glede že objavljenih avtorskih del.

Vendar tudi večje število izdelanih primerkov še ne pomeni nujno, da gre za komercialni fonogram. V primeru št. I P 1380/2014 je kulturno društvo na prireditvi nepridobitnega značaja med menjavo nastopajočih glasbenikov predvajalo fonogram – CD ploščo, na katerem so bili posnetki glasbenih nastopov skupin, ki so bili narejeni na študentskem festivalu. Ta CD plošča je bila izdelana v 100 izvodih, vendar ti niso bili nikoli ponujeni v prodajo ali dostopni javnosti prek spleta, ampak so jih brezplačno razdelili med člane sodelujočih skupin in jih uporabili za promocijo študentskega festivala. Kulturno društvo je za predvajanje CD plošče na svoji prireditvi imelo pisno soglasje študentske organizacije, ki je fonogram izdelala. Tudi tokrat je Okrožno sodišče v Ljubljani zavzelo stališče, da organizator prireditve zavodu IPF ni dolžan plačati nadomestila za javno predvajanje CD plošče, ker je presodilo, da tak posnetek ni komercialni fonogram. Po presoji sodišča pojem fonogram, izdan za komercialne namene, opredeljujeta dva pogoja, ki morata biti podana hkrati in sicer: da je izdelano zadostno število izvodov in da so ti izvodi biti ponujeni javnosti oziroma dani v promet. Sodišče je poudarilo, da glede na nepridobitno naravo prireditve, katere namen je bil medgeneracijsko sodelovanje in izmenjava izkušenj med glasbeniki različnih generacij, poslušanje fonograma ni bil temeljni namen, zaradi katere so se posamezniki udeležili prireditve in da ni bilo dokazano, da bi organizator s prireditvijo imel kakršenkoli dohodek. Sodišče je zato zahtevek zavoda IPF za plačilo nadomestila zavrnilo, zavod IPF pa je zoper sodbo že vložil pritožbo.

Stališče, da morata biti za presojo pojma komercialnega fonograma hkrati podana oba kriterija, tj. da mora biti izdelan v zadostnem številu izvodov in da morajo biti ti ponujeni javnosti oziroma dani v promet, je Okrožno sodišče v Ljubljani zavzelo tudi v zadevi št. I P 112/2014, v kateri je zavod IPF plačilo nadomestila terjal od kulturnega društva, ki deluje neprofitno in v javnem interesu. Glede na dokaze, ki jih je izvedlo sodišče (med drugim je zaslišalo terenske zastopnike zavoda IPF in si ogledalo posnetke, ki so jih naredili na prireditvah), je bilo ugotovljeno, da posnetki glasbe, ki jih je organizator predvajal na svojih prireditvah, niso bili fonogrami izdani za komercialne namene, ampak je šlo za glasbo, ki je bila sicer posneta na nosilec zvoka, vendar nikoli objavljena niti izdana kot komercialni fonogram. Enako je sodišče menilo glede posnetkov glasbe, ki jo uporabljajo didžeji in izvajalci rap in hip hop glasbe, ki na podlagi vnaprej posnetih (a neizdanih) ritmičnih vzorcev glasbo izvajajo v živo. Sodišče je v tej zadevi ponovno izpostavilo dejstvo, da ni vsak posnetek zvoka ali glasbe na nosilcu zvoka že predvajanje komercialnega fonograma, za katerega je podana dolžnost plačila nadomestila za njegovo uporabo in je zato zahtevek zavoda IPF za plačilo nadomestila in stroškov zavrnilo. Tudi ta sodba še ni pravnomočna.

Z vprašanjem, kaj sploh je fonogram, ki je bil izdan za komercialne namene, se je Okrožno sodišče v Ljubljani ukvarjalo tudi v zadevi št. X Pg 3712/2014. Zavod IPF je v tem primeru organizatorja koncertov terjal za plačilo nadomestila za javno predvajanje fonogramov, ki naj bi se vršilo pred oziroma po izvedbi koncertnega programa. Organizator koncertov je oporekal plačilu zato, ker je posnetke glasbe vrtel le pred začetkom koncerta ali med menjavo skupin na odru in sicer z namenom preizkusa delovanja ozvočenja, pri tem pa so se uporabljali izključno demo posnetki, ki nikoli niso bili izdani in ki tudi sicer niso bili dani na voljo javnosti (npr. prek spleta). Sodišče se je po izvedbi vseh predloženih dokazov (med katerimi so bili tudi posnetki, ki so jih terenskih zastopniki IPF skrivoma naredili na koncertih) prepričalo, da so se na teh koncertih res vrteli le fonogrami, ki niso komercialne narave in je zato zahtevek zavoda IPF zavrnilo. Pri tem se je sodišče sklicevalo na stališče, da pojem fonograma, izdanega za komercialne namene, vsebuje vse tiste izdaje zvočnih posnetkov (kasete, plošče, CD plošče), ki so namenjene tržni eksploataciji s kakršnokoli obliko prodaje. Odločitev sodišča še ni pravnomočna, saj je zavod IPF vložil pritožbo, o kateri višje sodišče še ni odločilo.

Zavod IPF torej lahko pobira nadomestila le za javno predvajanje tistih posnetkov glasbe, ki so bili že objavljeni in izdani za komercialne namene, kar pomeni, da so bili izdelani v zadostnem številu primerkov in dani v promet oziroma ponujeni javnosti (npr. interaktivno). Če se torej pred ali koncerti ali med menjavo nastopajočih predvaja glasbo, ki še ni bila nikoli objavljena ali ni bila izdana za komercialne namene (kot npr. še neizdani demo posnetki, neizdani posnetki s koncertov ali videoposnetki, ki vsebujejo tudi glasbo), potem obveznost plačila nadomestila sploh ne nastane.