Okus sirnega namaza ni avtorsko delo

Sodišče Evropske unije je s sodbo št. C-310/17 v sporu med nizozemskima proizvajalcema sirnih namazov odločilo, da okusa živila ni mogoče zaščititi z avtorsko pravico.

Družba Levola je kot proizvajalka sirnega namaza s smetano in zelišči tožila družbo Smilde, ker naj bi ta proizvajala namaz, ki je po okusu enak namazu družbe Levola. Levola je namreč menila, da je namaz, ki ga je ustvarila, varovano avtorsko delo in da družba Smilde s proizvodnjo in trženjem konkurenčnega izdelka z enakim okusom krši njene avtorske pravice, saj naj bi bil okus sirnega namaza družbe Smilde nedovoljena reprodukcija avtorskega dela (sirnega namaza) družbe Levola.

Ključno vprašanje, ki ga je reševalo sodišče v tej zadevi, je ali je okus določenega živila sploh mogoče šteti za avtorsko delo. Pri svoji presoji se je sodišče oprlo na Direktivo 2001/29/ES, ki pojma »avtorsko delo« sicer ne opredeljuje, vendar tudi ne dopušča, da se pojem in obseg avtorskega dela presoja po nacionalnem pravu držav članic. Zato je potrebno pojem »avtorsko delo« razlagati samostojno in enotno v celotni Evropski uniji ne glede na različne definicije avtorskega dela, podane v zakonodajah posameznih držav članic (kar izhaja iz dosedanje prakse sodišča, npr. v zadevi Infopaq).

Da je neko stvaritev mogoče šteti za avtorsko delo v smislu Direktive 2001/29/ES, morata biti tako izpolnjena le dva pogoja: da je delo izvirno v smislu, da je lastna intelektualna stvaritev avtorja in da je na kakršenkoli način izraženo. Pri presoji je potrebno upoštevati tudi določbe Bernske konvencije, ki določa, da književna in umetniška dela zajemajo vse stvaritve s književnega, znanstvenega in umetniškega področja, ne glede na način in obliko njihovega izražanja in določbe Pogodbe WIPO o avtorski pravici, ki opredeljuje, da so predmet varstva z avtorsko pravico lahko (le) izrazi, ne pa ideje, postopki ali metode delovanja.

Sodišče se sicer ni opredelilo glede tega ali se okus živila sploh lahko uvršča v kategorijo književnih, znanstvenih ali umetniških del in ali je izvirno v smislu, da gre za avtorjevo lastno intelektualno stvaritev. Sodišče je v sodbi pojasnilo, da mora biti predmet, ki se ga varuje z avtorsko pravico tak, da ga je mogoče dovolj natančno in objektivno opredeliti, čeprav ni nujno trajen. Okusa živila po presoji sodišča ni mogoče tako natančno opredeliti kot npr. književna, slikovna, kinematografska ali glasbena dela, saj okušanje temelji na občutkih in okuševalni izkušnji vsakega posameznika, ki so subjektivni in odvisni od številnih okoliščin (npr. starosti okuševalca, njegovih prehranskih navad, kulinaričnih preferenc ipd.). Natančna in objektivna opredelitev okusa živila, ki bi omogočila razlikovanje okusa tega živila od okusov drugih podobnih živil s tehničnimi sredstvi, ki so na voljo v trenutnem stanju znanstvenega razvoja, še ni mogoča.

Zato je sodišče zaključilo, da okus ni avtorsko delo v smislu Direktive 2001/29/ES in kot tak ne more biti avtorskopravno varovan ne na ravni EU ne na ravni posamezne države članice.

Pripravila: Valentina Prete