Sodišče ponovno odločalo o tarifah zavoda IPF

Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi V Cpg 582/2018 še enkrat pritrdilo že ustaljenemu stališču sodne prakse (npr. v zadevah VSL V Cpg 1473/2015 in VSL V Cpg 380/2018), da je Zavod IPF v nekaterih primerih od uporabnikov fonogramov zahteval previsoka nadomestila.

Zavod IPF je kolektivna organizacija, ki je v imenu izvajalcev in proizvajalcev fonogramov pristojna za pobiranje nadomestil za javno predvajanje komercialno izdanih fonogramov. Višina nadomestila se uporabnikom obračuna na podlagi tarif, ki jih Zavod IPF določi v soglasju z različnimi reprezentativnimi združenji uporabnikov v t.i. skupnih sporazumih.

V enem od takih sporazumov, ki ureja predvajanje glasbe kot mašila (npr. pred ali po koncertih), so določene tri različne tarife. Tarife se razlikujejo glede na to, ali organizator neko prireditev vnaprej prijavi in ali po prireditvi tudi posreduje poročilo o njej. Tako 5. člen sporazuma uvaja najnižjo, t.i. »diskontirano tarifo«, po kateri se obračuna nadomestilo v primeru, da organizator izpolni vse omenjene dolžnosti. V 6. členu sporazum določa znižano tarifo, ki se obračuna takrat, ko organizator prireditev vsaj prijavi. V 4. členu pa je določena t.i. »splošna tarifa«, ki je med vsemi najvišja. To tarifo Zavod IPF uporabi takrat, ko prireditev ni bila vnaprej prijavljena niti ni bilo o njej naknadno poročano. Razmerje v višini najnižje in najvišje tarife je 1:3, kar pomeni, da se organizatorjem, ki svojih obveznosti ne izpolnijo, avtomatično zaračuna trikrat višja tarifa kot organizatorjem, ki izpolnijo svoje obveznosti pravočasno in pravilno.

Sodišče je odločilo, da za takšno razlikovanje ni ustrezne zakonske podlage.

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) namreč določa, da lahko proizvajalec fonogramov za uporabo fonograma zahteva odškodnino v obsegu, ki je zgolj enak nadomestilu za zakonito uporabo (2. odstavek 168. člena ZASP). Zakon sicer dopušča, da se višina nadomestila določi v višjem znesku, kadar pride do nedovoljene uporabe fonogramov namerno ali iz hude malomarnosti (3. odstavek 168. člena ZASP). Ker pa je Zavod IPF po obstoječem sporazumu avtomatično zaračunaval trikratno nadomestilo brez dokazovanja kakršnekoli krivde organizatorja, je bilo sodišče mnenja, da takšno razlikovanje ni dopustno in da višina nadomestila ne sme biti odvisna zgolj od (ne)sodelovanja uporabnika glede prijave prireditve ter posredovanja poročila o njej.

V svoji obrazložitvi se je sodišče sklicevalo tudi na sodbo Sodišča EU v zadevi C-572/13 Hawlett-Packard/Reprobel, v kateri je bilo odločeno, da je osnovni namen nadomestila zgolj povrniti škodo, ki je za imetnika pravic enaka ne glede na obnašanje uporabnikov. Slovenska sodna praksa je temu stališču sledila in v vseh zgoraj navedenih primerih za uporabo fonogramov odmerila nadomestilo zgolj po najnižji, diskontirani tarifi.

Pripravila Valentina Prete