Višje sodišče znova odločalo o komercialnih fonogramih

S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 503/2016 se je pravnomočno končal še en spor, v katerem je sodišče odločilo, da se za predvajanje posnetkov glasbe, ki niso bili izdani za komercialne namene ne plačuje nadomestila. V tem primeru je zavod IPF zahteval plačilo nadomestila od KUD Coda, ki je organiziralo prireditev, na kateri se je med nastopi glasbenih skupin, predvajalo zgoščenko s posnetki živih izvedb z glasbenega natečaja študentskih glasbenih skupin. Sodišče je v sodbi pojasnilo, da morata biti za nastanek obveznosti plačila nadomestila hkrati podana dva pogoja in sicer: 1. predvajan mora biti fonogram, ki je bil (sploh) izdan in 2. fonogram, ki se predvaja, mora biti izdan za komercialne namene.

V tem primeru je bila zgoščenka izdelana v 100 izvodih, od katerih jih je bilo 50 razdeljenih med člane nastopajočih skupin, žirijo in osebje natečaja, preostalih 50 pa uporabljenih v promocijske namene, zato je sodišče presodilo, da ta zgoščenka je fonogram, ki je bil izdan, in ugotovilo, da ni podan nadaljnji pogoj za obstoj obveznosti plačila denarnega nadomestila. Sodišče je izpostavilo, da je potrebno za napolnitev pravnega okvirja »fonogram izdan za komercialne namene« prvenstveno izhajati iz splošnega pomena (razumevanja) besede »komercialen«. Zato je o fonogramu, ki je bil izdan za komercialne namene, moč govoriti le takrat, ko se z njegovo izdajo (neposredno ali posredno) zasleduje dobiček oziroma določen gospodarski interes (cilj). Ker izdajatelj zgoščenke posnetkov narejenih na glasbenem natečaju ni izdal s namenom zasledovanja dobička, organizator prireditve, ki je to zgoščenko javno predvajal, ni dolžan plačati nadomestila zavodu IPF.