ALI UPORABA 2 SEKUND POSNETKA KRŠI PRAVICE KRAFTWERKOV?

V okviru dolgoletnega spora med Mosesom Pelhamom in Martinom Haasom ter člani skupine Kraftwerk (Ralfom Hütterjem in Florianom Schneider – Eslebnom) je sodišče Evropske unije podalo nekaj zanimivih odgovorov v zvezi z dopustnostjo vzorčenja posnetkov glasbe (ang. sampling) ter pravicami, ki jih imajo proizvajalci fonogramov, kadar se uporabi vzorec ali izsek njihovega posnetka (ang. sample). 

Leta 1997 sta Moses Pelham in Martin Haas v posnetek skladbe Nur mir, ki jo izvaja hip hop pevka Sabina Setlur, vključila dve sekundi trajajočo ritmično sekvenco iz skladbe Metall auf Metall, ki jo je skupina Kraftwerk izdala leta 1977. Ker za to nista pridobila njihovega dovoljenja, so jima člani skupine Kraftwerk očitali kršitev izključnih sorodnih pravic, ki jih imajo na fonogramu, tj. posnetku skladbe Metall auf Metall.

Sodišče EU je v zadevi C-476/17 vzorčenje opredelilo kot dejavnost, pri kateri uporabnik (največkrat z uporabo elektronske opreme) vzame vzorec iz fonograma (posnetka skladbe) in ga uporabi pri ustvarjanju novega dela. Tako vzorčenje je sodišče prepoznalo kot eno izmed oblik umetniškega izražanja, ki so zajete s svobodo umetnosti, ki jo zagotavlja 13. člen Listine EU o temeljnih pravicah. Ko pa umetnik pri vzorčenju uporablja vzorce tujih fonogramov, svoboda umetniškega izražanja trči ob sorodne pravice proizvajalcev fonogramov, ki so prav tako varovane kot temeljne pravice v 17. členu listine. Sodišče je pri tehtanju med navedenimi pravicami zavzelo stališče, da proizvajalec fonogramov ne more nasprotovati vzorčenju, če je posamezen vzorec v tolikšni meri spremenjen in vgrajen v novo glasbeno delo, da postane neprepoznaven. S tem je sodišče v primerih, ko ne gre zgolj za reprodukcijo vzorca izvirnega fonograma, dalo svobodi umetnosti prednost pred izključno pravico reprodukcije, ki jo imajo proizvajalci fonogramov.

Sodišče je ločeno obravnavalo tudi vprašanje, kdaj je možno vzorčenje šteti kot citat (torej kot eno izmed dopustnih oblik proste uporabe posnetka). Odločilo je, da je to možno samo pod pogojem, da pride do intelektualne interakcije med vzorcem in posnetkom skladbe, v katerega je vzorec umeščen. To pomeni, da sme uporabnik vzorec uporabiti le zaradi namena ponazoritve, soočenja ali druge interakcije. Med vzorcem in posnetkom skladbe, v katerega je vzorec umeščen, mora torej obstajati neka vsebinska povezava, do katere pa lahko pride le, če je vzorec ob poslušanju novega posnetka skladbe prepoznaven.

Sodišče je končno pojasnilo, da je mogoče vzorce šteti za kopijo originalnega fonograma samo takrat, ko je originalni fonogram povzet v celoti ali v njegovem bistvenem delu, ne pa tudi takrat, ko gre za zelo kratek (npr. nekajsekundni) izsek. Tak izsek zaradi svoje kratkosti namreč ni primerljiv z originalnim fonogramom in ne more resno ogroziti prodaje njegovih zakonitih izvodov. Zato takega vzorca ni mogoče šteti za kopijo fonograma, s katero bi prišlo do kršitev izključne pravice reprodukcije.

Ustvarjalci, ki se ukvarjajo z vzorčenjem glasbe, se torej lahko kršitvi pravic izognejo bodisi na način, da vzorce obdelajo do te mere, da ti postanejo neprepoznavni, ali pa (še vedno prepoznavne) vzorce v skladbo umestijo tako, da jih ustrezno citirajo. O tem, ali konkreten vzorec iz skladbe Metall auf metall v skladbi Nur mir krši izključne pravice članov skupine Kraftwerk, pa se bo moralo izreči nemško zvezno vrhovno sodišče. 

Pripravila: Valentina Prete